ženske brez državljanstva

Prvi člen Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 navaja, da je oseba, ki se ne šteje samodejno za državljana neke države po njenih zakonih, brez državljanstva. Vendar so poleg tega, da imajo tak pravni status (da so de jure brez državljanstva), številne ženske de facto brez državljanstva, ker je njihovo državljanstvo praktično neuporabno ali ker svojega državljanstva ne morejo dokazati ali preveriti in potrditi.
Dejansko stanje brez državljanstva je posebno vprašanje za ženske, kot so ženske žrtve trgovine z ljudmi, ki so jim morda zasegli ali ukradli dokumente, ali migrantke brez dokumentov, vključno s prosilkami za azil, ki morda ne morejo dokazati svojega državljanstva in so zato morda dejansko brez njega. Zakoni o državljanstvu so lahko tudi neposredno ali posredno diskriminatorni do žensk in jih v večjem obsegu kot moške izpostavljajo tveganju, da ostanejo brez državljanstva. Stanje brez državljanstva lahko na primer izhaja iz tega, da se ženski ne priznava možnosti prenosa državljanstva, iz izgube državljanstva zaradi poroke s tujcem, iz spremembe državljanstva zakonca v času zakonske zveze ali iz odvzema državljanstva, ki izhaja iz diskriminatornih praks.
Z uživanjem pravice žensk in njihovih otrok do državljanstva je tesno povezana tudi registracija rojstva. V praksi posredna diskriminacija, kulturne prakse in revščina pogosto onemogočajo materam, zlasti neporočenim, da bi registrirale svoje otroke pod enakimi pogoji kot očetje. Nezmožnost registrirati otrokovo rojstvo lahko ovira ali izniči otrokovo dejansko uživanje vrste pravic, vključno s pravico do državljanstva, imena in identitete, enakosti pred zakonom in priznavanjem pravne in poslovne sposobnosti, lahko pa tudi povzroča težave pri pridobivanju dostopa do diplomatske zaščite in podaljša pridržanje, dokler se ne določi dokaz o identiteti in državljanstvu.