neodvisni organi, ustanovljeni po notranjem pravu, s pooblastilom za varstvo in spodbujanje človekovih pravic v državi
Take institucije so ključni elementi v močnem, učinkovitem nacionalnem sistemu varstva človekovih pravic, če so utemljene v nacionalnem pravu, so neodvisne od vlade, imajo široko pooblastilo za pokrivanje vseh mednarodnih standardov človekovih pravic, jih podpira raznovrstno članstvo, so odgovorne za delo tako s civilno družbo kot z državo ter dobro delujejo.
Te institucije so pristojne za spodbujanje in varstvo človekovih pravic. Spodbujanje človekovih pravic vključuje zagotavljanje nasvetov vladi in parlamentu o različnih vprašanjih človekovih pravic in ozaveščanje o človekovih pravicah. Pristojnost teh institucij za varstvo človekovih pravic vključuje spremljanje kršitev človekovih pravic in pripravo priporočil za izboljšanje položaja človekovih pravic med splošno javnostjo. Njihova pooblaščenost za varstvo človekovih pravic lahko vključuje tudi pristojnost za sprejemanje, preiskovanje in reševanje pritožb ter izdajanje ustreznih priporočil, kot so predlogi za novo zakonodajo, revizijo obstoječe zakonodaje ali za nove javnopolitične ukrepe.
V širok spekter sedanjih nacionalnih institucij za človekove pravice sodijo komisije, uradi varuha človekovih pravic in inštituti ali centri. V nekaterih državah nacionalni uradi za človekove pravice na primer delujejo tudi kot organi za enakost po zakonodaji EU.
The concepts and definitions found in this glossary were published in 2016, and some may be out-of-date. EIGE is currently looking into which terms may need to be updated in the future.