My personal story

I: torej, sem mogoče spomnite kaj v povezavi. Morda družinsko življenje, pravite, da sta bila dva otroka, brat in sestra. So bile morda kakšne razlike v smislu vzgoje, v smislu, kaj so starši pričakovali od vas in od sestre morda kaj drugega?

R: ja saj to bi bile kar razlike. Prvo, moja sestra je mlajša 10 let, jaz sem starejši. Mislim, da je zlasti mama delala kakšno razliko med spoloma in nekako, ne bom rekel, da me je ravno forsirala, ampak mogoče na nek način je več pričakovala od mene. Lahko bi tako rekel.

I: v kakšnem smislu več?

R: v smislu... Čeprav sestra je v končni fazi tudi zaključila, strojno fakulteto je končala čisto v redu, v roku in tako naprej. Ampak se mi je zdelo, da jim je bolj do tega nekako, da, ne vem, da jaz dosežem te neke življenjske cilje v smislu kaj jaz vem, službenem, ali šolstva in tako naprej.

I: pa mislite, da je bilo to povezano s tem, da je ona dekle in vi fant?

R: pa mislim, da ja. Sploh mama. Mama mogoče bolj. Ker ona je bolj iz nekega, včasih so bili patriarhalni bolj. Zdaj, ali pa mislim, da mama je mogoče še bolj iz nekega takega okolja, kjer so forsirali moške mogoče.

I: se pravi je bil sin na nek način bolj pomemben?

R: na nek način bolj pomemben. Prav gotovo. Pri moji mami je to sigurno prisotno in celo zdaj, moja mama živi še v Beogradu še vedno, je pa stara sicer 81 let. Zelo dober držeča, danes ima rojstni dan. 20. april. Ampak je, bom rekel, zdaj smo bili na Beograjskem maratonu in sta bila oba moja otroka iz prvega zakona, in (name son), ki je, vnuka, nekako bolj čisla kot pa vnukinjo. Čeprav, groza na nek način, ampak tako je. Ne vem. Čeprav jaz se trudim, da jo nekje tukaj krotim, ampak točno vidim verjetno da nekje je bil podoben odnos, podobno se je obnašala tudi pri meni in moji sestri. Domnevam, da je to bilo podobno. In spet (name son) je pa angelček, ne, ona je pa na nek način konkurenca. Ne vem, kako bi to interpretiral.

I: pa kaj to, recimo, mu več dovoli, ali da je vam več dovolila, je bila manj stroga do vas? Se spomnite kakšnega primera?

R: ja.

I: ki bi po tem lahko sklepali?

R: ja, mogoče. Ja, mogoče, zdaj prav primer, težko bi rekel, ampak vsekakor... Verjetno res manj stroga, po drugi stran pa meni se zdi celo bolj zahtevna na drug način. Težko bi rekel, da bi to prav definiral.

I: Kaj pa oče?

R: oče, bom rekel, je tako na videz bolj permisiven bil in kakor nekje v drugem planu, vendar pri pomembnih odločitvah se mi je zdelo, da da potem bremzo. Tako, in odloči. V bistvu kakor veto dati. Pri nekih stvareh. Na primer, kaj bi to bilo? Na primer pri navezavi stikov s kakšno žensko, ki prihaja v familijo, ki sem jo spoznal, živim z njo, tu se mi zdi, da je oče bil tisti konservativni element, še malo počakajmo, ni še čas. Nekako v tem smislu. Na primer.

I: pa to samo v vašem primeru ali tudi v sestrinem?

R: ja saj, ja mogoče tudi. Mislim, da tu ni bilo. Tako nekako. Ja, mislim, da pri obeh.

I: pa ste si mogoče, poklic zdravnika je tak spoštovan, se razume kot en uspeh. Ste se morda zaradi mame odločili za ta poklic? Je imelo to kaj vpliva, ko ste rekli, da vas je potiskala, več zahtevala?

R: pa, zdaj ne bom 100% zanikal, da ni vsaj delno to prisotno. Kaj bi rekel? Ena stvar so želje, drugo je potem, kaj ... vidiš, da gre. Eno je recimo ljubezen do biologije, drugo je pa, kaj se s to biologijo v praksi da narediti pri medicini ali pa na primer kot biolog. Mogoče vseeno na nek način se ti zdi pri medicini, da bolj gre za pomembne odločitve, da nekaj lahko narediš zdaj, tukaj. Medtem ko pri biologiji, če ne živiš v nekih prav centrih znanosti, pa skoraj bolj malo lahko narediš. Mogoče to ni res, ampak tako se je mogoče meni zdelo. In sem se tudi zato. Pri tem pa mislim, da je mati malo v tem smislu malo pritiskal, pa kaj bi rekel, me opogumljala v tem smislu, kakor da: medicina. Ja, možno. Možno. Bi rekel, da ja.

I: ampak sestra ima pa tudi strojno fakulteto?

R: ja.

I: bi lahko tudi rekli, mogoče, da je to moški poklic?

R: zanimivo, ja. Oče je delal na strojni fakulteti. Ne vem, zakaj. Zaradi očeta? Ne vem, ne verjamem. Je pa res ona bila bolj tehnično usmerjena, mene pa tehnika, prav tehnika me prav blazno ni. Ne vem, mogoče je pa to kontra. Greš v nasprotno smer, kakor je oče. Mogoče to. Ker on je prav elektrotehnika, fizika, s tem se je oče ukvarjal. Da sem jaz pa prav nasprotno smer, kjer ni, ali pa je bolj malo tega.

I: pa se je od vas pričakovalo, da kot fant, moški ...
(a respondent's phone rings, pause)

I: se je od vas pričakovalo, da ste nekako bolj tehnični, ker naj bi to moški bili? Pa je bil morda oče zaradi tega kaj nesrečen, da tako rečem?

R: ja, oče... nisem imel vtisa, da bi bil prav nesrečen zato ker mene ne mikajo tehnične vede. Mogoče tisti... neki tudi način, kako je oče tiste razlage... Torej, problemov iz fizike, matematike, so se mi zdele tako strašno dolgovezne. Tako. In mogoče me je to na nek način dodatno odbijalo. Jaz sem zmeraj želel preprosto pojasnilo, oziroma po bližnjici nekako. Je pa on menil, da je vedno treba stvar pojasniti od same baze. In to točno, ker potem naslednje faze ne boš razumel. Kar je mene odbijalo. Na primer. Drugače pa nimam vtisa, da bi on bil nesrečen.

I: da bi morda od vas pričakoval več, ne vem?

R: mogoče, mogoče. Ampak...

I: pa da bi kaj pritiskal na vas?

R: ja, ali je to potem v končni fazi pri sestri imelo posledice, da se je ona odločila za to, za tehnično fakulteto. Ne vem, možno. Ampak ni bilo nekega hudega pritiska ali pa neke hude nejevolje.

I: kaj pa, ko ste omenjali, da je vaša mama tudi do vaših dveh otrok? Vi imate dva otroka?

R: jaz imam dva otroka iz prvega zakona, kot že obkroženo tam, sem ločen zdaj. S to ženo imam dva otroka, zdaj sem pa ločen in imam še enega otroka s partnerico. Sicer nisva poročena, ampak no saj, najbrž. V glavnem ja, dela resnično neko razliko. Nekako se mi zdi celo, zdaj jo mogoče že starost, da se manj kontrolira, brzda. Ampak se mi zdi, da je ona tudi že, tudi kar 30 let nazaj je bila dosti podobna.

I: in kaj recimo?

R: pa na primer, vsaka stvar, vsaka malenkost se (name daughter) očita, "ne kričati", "ne tega", ne vem, "ne se vmešavati", "ne skakat v besedo." Medtem ko (name son) se lahko desetkrat skoči v besedo, pa bo še vedno v redu. Na tak način.

I: Kako pa vi potem, ko ste rekli, da jo skušate malo?

R: ja, jaz potem včasih, še preden stvar eskalira do maksimuma, malo ji tako povem, da naj malo zmanjša s tem načinom, ampak je težko. Težko je to preprečit in potem, kot rečeno, mogoče že leta. Ampak ... bilo je vse to, tako da.

I: kako pa se vi kot oče počutite ob tem?

R: ja, hudo ti je. Sigurno ti je hudo, če, ne vem, saj se v končni fazi tudi ne videvamo tako pogosto, potem pa v bistvu nekako prepričuješ svojo hčerko, da jo babica ima rada in ne vem kaj. Potem pa pride do takih situacij in seveda to se vse zagladi potem, uredi, ampak ne vedno.

I: hčerka pa to tudi vidi?

R: pa vidi, seveda da vidi. Saj ene par dni nazaj smo bili in je jokala. V bistvu, torej spet je bilo v smislu, kako je (name son) boljši, da ona ni, da ne vem. Grdo (smeh). Nimaš kaj. Ampak ja.

I: se pravi je dosti očitno?

R: zelo očitno. Zelo očitno.

I: koliko pa sta stara?

R: (name son) je star, bo letos junija 15, (name daughter) bo oktobra 11.

I: pa je potem med njima mogoče kaj?

R: ne.

I: da bi ona njemu zamerila?

R: ne, meni se zdi, da ne. Mislim, da se čisto normalno med sabo razumeta in, se pravi, do neke mere. Dobro, malo kreganja mora biti včasih.

I: mislim, prav glede tega?

R: glede tega?

I: ja.

R: ja pa ja. Včasih (name daughter) reče "Ti si angelček, jaz sem pa ta grda." Ampak ... saj ni fer. Ampak ni, da bi ga kaj napadala.

I: opazita pa oba?

R: seveda.
(...)

R: v naši družini je imela glavno vlogo v forsiranju moških mama.

I: kaj pa v odnosu do očeta? Je bila ona glava družine ali oče?

R: ja, velikokrat. Ampak potem ko je pa prišlo do kakšnih najbolj pomembnih odločitev je pa potem bil veto ali pa potem drugačna odločitev. Dobro, je tudi oče odločal, neko soodločanje. Ampak pri teh stvareh...

I: te vloge so bile tradicionalno porezdeljene med očetom in mamo, pa je mama kuhala, skrbela za družino, oče pa...?

R: jah, bi rekel, ni. Mogoče je bilo tistega prav tradicionalnega, ker mama je hodila v službo tako kot oče. Ampak ... Ona je... je bila profesorica srbohrvaščine, je na šolo učila književnost in jezik. Ampak nekako mogoče vseeno, oče je pa bil res, lahko rečem kar znanstvenik. Ogromno je delal, popoldne, zvečer, cele noči. Tako da je ona njega pustila mu delati te svoje stvari in se je resnično bolj lotila gospodinjstva. Se pa spomnim ko sem jaz bil majhen pa sestra, ko sva bila res otroka, velikokrat je tako bilo, da čez teden niti ni bilo nekega kuhanja pretiranega, da smo kar s kanglico šli v neke restavracije tam. Ali pa variante neke kuhinje, kar si prinesel. Ni bilo časa. Sorazmerno. Dalo se je takrat nekako finančno to zdržati.

I: se pravi tudi ni bila klasična gospodinja?

R: ne, takrat ne. Kasneje, z leti, ko so otroci odrasli, je mogoče bilo več čas na primer, pa se je potem lotila. Ne vem, ampak tudi oče ni bil čisto glede teh gospodinjskih opravil, se je tudi česa lotil. Ni bil glih, da ne bi nič. Je pa imel svobodo, res, je imel dosti svobode za to svoje ukvarjanje s fiziko, matematiko.

I: mama je pa za otroke skrbela?

R: ja, ona se je resnično bolj ukvarjala z otroci, prav gotovo.

I: pa je bila tudi ona šolana?

R: seveda, fakulteto je končala. Se pravi jezik, književnost, seveda. Ampak nekako je vseeno bila... nekje tradicionalna, mati. Ne vem, bolj kot recimo danes, kljub vsem okoliščinam.

I: pa je bilo morda kdaj čutiti z njene strani, da je obžalovala, da ni recimo ona delala znanstvene kariere?

R: ja, je. Bom rekel, večkrat vrti film in te stvari, ki sem jih jaz slišal že milijonkrat že. O svoji diplomski nalogi, ki je bila v bistvu zelo kvalitetna obdelava te starohrvaške književnosti, prvih zapisv ljudskega jezika z otoka Hvara, neko ribanje in ribiško prigovarjanje. In je to, saj pravim, en prvih zapisov ljudskega jezika na področju Balkana, tega slovanskega dela. In ker je ona potem ji je svetoval njen mentor, da bi to potem lahko obdelala bolj poglobljeno, naredila iz tega magisterij ali pa celo doktorat. In da, ampak jaz nisem bila ambiciozna in potem seveda je prišlo otrok, obveznosti, in potem se ni. Je bilo, to obžalovanje mislim da je prisotno bilo. Nekje. Ampak ... ni bilo neko prav težko breme ali tako.

I: ni nikoli očitala očetu, lej kaj sem naredila zate?

R: ne, mislim, da ne. Menim, da ni bilo tega. Je bilo samo kot, da lahko bi, torej tudi v tej smeri nekaj dosegla. Potem je kot študentka tudi delala na radiu, sicer neke otroške oddaje, pa da tudi v to smer bi lahko šla. Ker na koncu tisto delo v šoli, je učila na nekem avtomobilskem šolskem centru. Se pravi na te poklicni šoli v bistvu. Mislim, da tudi prav recimo v vsaki generaciji je našla kakšnega dijaka, ki je bil bolj dojemljiv. Pa teh fantov ni prav pretirano zanimal jezik, umetnost. Ampak našel se je kakšen pa je prav poživil. Se mi zdi, da v teh iskricah, da bi vseeno želela imeti malo bolj v svoji stroki nekaj malo več. Ampak je sprejela realnost kot je.

I: v kakšnih sitacijah pa je povedala recimo to zgodbo? Kar tako, ali se je kaj zgodilo in je rekla, veš kaj?

R: ja, ne. A ne ne, saj mi smo dosti pogovarjali. Težko bi rekel, mislim, da bi bilo nekih hudih sprožilnih, nekega elektrenja, da bi do tega prišlo. Pa da bi potem zabičala. Ne. Tega se ne spomnim.