My personal story

I: ok, zdaj recimo za družino. Omenil si, da mama ima plačano službo. A to pomeni, da oče je nima?

R: oče je invalidsko upokojen.

I: in to nikoli ni bilo, ker recimo naj bi bilo bollj tradicionalno nekako..?

R: ja, ja. Ne, sta tudi ločena. In do ene 6. leta da smo živeli skupaj, potem sva se pa z mamo odselila. Ampak je bilo tako, je bil tudi oče je bil tak grob, koleričen, tako da sem imel veliko rajši mamo, sem se veliko bolj z njo družil. Oče me je kaj prišel obiskat ali pa sva kam šla, ampak sem bil bistveno bollj navezan na mamo kot na očeta.

I: potem si odraščal v enostarševski družini?

R: načeloma.

I: in od kdaj, od 6. leta naprej?

R: nekako od 6. leta.

I: in kako je bilo odraščati samo z mamo? A so ljudje kaj na mamo gledali drugače, ker je bila sama? Ali pa nate sošolci?

R: ne, ne, nikoli ni bilo nič takega. Nikoli ni bilo, da bi se počutil kaj, v kakšnem primanjkljaju, da bi bil to kakšen minus zdaj, da pa živim samo z mamo. Ker je bilo veliko ljudi v podobni situaciji. Pa ni bilo to čisto nič talega.

I: kaj, oče je bil pa grob?

R: ja, ja.

I: tako nasilno?

R: jah, takoj, zelo hitro je popizdil, zelo hitro se je začel dret nate. Jaz sem se ga v bistvu kar malo bal. Ko sem bil majhen, je bilo tako, tudi sem nerad hodil k njemu, se nisem nikoli glih najbolj počutil tam pri njemu.

I: se spomniš morda kakšnega konkretnega dogodka? Je bil tudi fizično?

R: mah, to niti ne. Me je, ene dvakrat me je počil, pa sem tudi doma povedal pa potem ni smel k meni hodit toliko in toliko časa. Je bilo ogromno takih, ne vem, me je učil šraufat, ker je tak, foter, tak stara šola, šraufat pa popravljati pa tako. In me je raznih teh stvari učil in ko sem kaj šraufal in se mi je kaj zvil izvijač, recimo, se je takoj začel dreti name, pa če sem neumen pa tako, na tak način. Sem potem tudi do takega dela dobil malo, se mi je tudi malo zagabilo vse skupaj. Taka ta tipična moškost, imam malo tako. Si potem tudi takih ljudi, tudi vrstniki, ki so na tak način usmerjeni, se ne družimo. Mogoče sem en tak bolj nežen fant ratal.

I: misliš, da je to posledica tega?

R: po moje da je, ziher tudi posledica tega.

I: oče je pa nekako te zelo v tem smislu, tipično moško?

R: ja, ja, ja. Ja, ja, ja. Zelo na tak način.

I: kaj je to? Šraufanje pa?

R: šraufanje pa frače pa vojački pa tako, na tak način, take stvari. Saj so bili tudi kakšni plusi, da ne bom zdaj samo šinfal, ampak tako. Drugače je zelo na tak način usmerjen, dec mora znati popraviti stvari.

I: in ti sebe nimaš za takšnega deca?

R: ne niti ne. No, kakšen kolo znam zaflikat, ampak ne, ne.

I: a mama se je pa temu uprla? Torej na nek način tudi ni tipična ženska, tista, ki trpi?

R: ne, ne, ni, ni. Se ni nič pustila, je tak močen karakter, čisto samostojna ženska.

I: potem ti je bila ona vzornica?

R: ja, bolj, veliko bolj.

I: kaj pa, ko si rekel da si bolj nežen moški, kaj to pomeni?

R: jah nič, da me zanimajo bolj druge stvari. Nikoli me niso razni avtomobili pa take stvari zanimale, ampak sem vedno rad risal pa na kiparstvo sem hodil. Pa tako, bolj glasbo, sem klavir igral. Tako, bolj umetniška smer.

I: se ti zdi, da to ni tipično moško?

R: jah, najbrž so tudi. Kako bi zdaj to povedal? V bistvu bolj sem mislil s tem, da me ne zanimajo kakšne take tipične stvari, kot recimo razni avtomobili, pa šraufanje pa mehanika. Take stvari. KI so bili vedno nekako taki tipične moške smeri.

I: kaj pa je tipično žensko, če je šraufanje tipično moško?

R: jah, taka čisto tipična ženska, po moje kakšno kuhanje ali kaj takega. Čeprav to je neumnost. Ker to je itak tako relativno. Ampak ja, neka tipično ženska, če bi moral reči, bi rekel kuhanje,na primer. Ali pa nefizična dela. Čeprav marsikje tudi delajo težka fizična dela.

I: a mama pa se loti vsega, tudi fizičnega dela?

R: ma ne, saj to bolj oči pride kaj popravit.

I: ne popraviš ti?

R: ne, ne, ne. Mislim, kakšne take osnove mogoče znam.

I: žarnico zamenjat?

R: dobro, to znam. Ampak to bi moral znati vsak nekako. (smeh) Ampak ja.
(...)

I: kaj pa s polbratom, si rekel, to je bil mamin?

R: od očeta.

I: ste nekaj časa skupaj živeli? Verjetno do 6. leta?

R: ja, ja. Čeprav tisto je bilo pa še manj, je pa še pred 6. letom. Je imel neke probleme tudi z mamo, pa je potem pri nas živel nekaj časa, pa 10 let starejši od mene.

I: pa ni bilo problema, da je šel živeti k očetu, ker po navadi po ločitvi ostanejo otroci z mamo?

R: ja, mislim, ne, tisto je bilo malo drugače. Tista mama je bila tudi malo bolj čudna, ga je malo zanemarjala pa tako. Pa je imela tudi raznorazne probleme tudi z alkoholom, pa je potem tudi zaradi tega.

I: pri vas je pa bilo kaj? Sta bila poročena?

R: ne, nista bila poročena sploh.

I: potem je bilo samoumevno, da ti ostaneš z mamo, ali si ti tako želel?

R: ne, ne, je bilo samoumevno, da bom živel z mamo. Sva si bila tudi veliko bolj blizu že skos. Tako v bistvu si sploh ne predstavljam, da bi z očetom živel, sam z njim. Nikoli nisva bila na tak način blizu. Je bil zraven pa mi je kaj pokazal, ampak tako, da bi pa prav skrbel zame, pa nikoli.

I: je bolj tak detached?

R: ja, je bolj tak, malo bolj samotarski. Pa tudi nemogoč za živeti z njim na dolgi rok, tako da. Potem to sploh ni bilo vprašanje.

I: tudi on ni izrazil neke želje?

R: ne.

I: kaj pa, ko pravijo, da rabi otrok dva vzornika. Si se kdaj tako počutil, da ti manjka ta moški vidik ali kakor koli?

R: ne vem, pa saj sem imel potem še dedke, s katerimi sem se recimo razumel. Ne vem, niti ne, ne vem, če mi je to, kdaj da bi mi prav manjkalo. Mislim, veliko boljše tako, da bi imel enega, s katerim se razumem, kot da sta oba, ki se potem skos kregata. To nima nobenega, to bi bilo najslabše.

I: pač, zdaj ko so te debate o tem družinskem zakoniku.

R: to je kar dobro je.

I: in kaj je zdaj dobro, da morata biti oba starša.

R: ja, ja. Pa moški pa ženska morata biti. Ker samo to je naravno. Ja, ja, to je naravno (Smeh).

I: pa je naravno?

R: jah, glih toliko kot dva moška ali pa dve ženski.

I: ti po svoji lastni izkušnji lahko rečeš, da to ni pomembno? Je bolj pomembna kvaliteta?

R: ja, ja.

I: mama je pa, v bistvu močna ženska?

R: ja, ja. Tudi dobro službo ima, dela na (name institution), je pravnica. Tako je taka.

I: je imela kdaj probleme zaradi tega, ker je samska ženska z otrokom?

R: nikoli ni na tak način omenjala. Je jezna, ker je ves kader kretenski, ampak ni nič, so tako moški in ženske. Nikoli, da bi se prav spravila na en spol da bi ga, da so zdaj oni tukaj krivi. Ali pa da ona ker je ženska, da je kaj deprivilegirana. Ali pa kaj takega.

I: in v bistvu tega svojega pogleda, to, kar zdaj govoriš o razmerju, si se naučil od svoje mame ali od babice in dedka, kakšno vlogo sta imela?

R: jah, sem bil tudi veliko. Mami je bila veliko v službi in sem bil tudi veliko pri babici in pri dedku. Ampak da bi se zdaj konkretno spomnil, kako sta me oblikovala, se pa ne.

I: sta imela verjetno vpliv?

R: ja, ja, sta imela.

I: sta tradicionalna ali? Babica kuha, dedek šraufa?

R: ja, ja. To pa, ja. To pa sta bila.

I: pa kaj recimo so bile te delitve? Ki bi rekel, da so bile tradicionalne?

R: ja saj tako, babi je kuhala, dedi je pa kaj šraufal. Saj čisto tako. On je sedel pred televizorjem in križanke reševal, babi je pa kuhala pa pospravljala. Dedi pa ga nisem videl, da bi kdaj kaj pospravljal. To je pa vse babi delala.

I: to ti ni?

R: ja saj, ona dva sta tako funkcionirala, ne, prav. Saj ni zdaj, da je babi kaj boga zaradi tega, da jo dedi terorizira ali pa kaj takega. Tako, tako so pač imeli organizirano to in tako so se navadili in se jim je to zdelo samoumevno in potem tukaj ni problema, če je to samoumevno, da se noben ne počuti kakor koli zatirano.

I: se pravi so neke stvari, ki so samoumevne?

R: ja, ja. Saj, družbeno pogojeno, ne. Tako kot (silence).

I: veliko stvari?

R: ja, ja. Čisto tako, družina, razmerje. Saj to je čisto družbeno pogojeno, družina, ta koncept.

I: in se zdaj spreminja.

R: ja ja. Ker če bi bilo to čisto 100% naravno, potem bi bilo skos isto.

I: in povsod isto.