My personal story

I: rekla si, da si razmišljala o zgodbah, kaj bi povedala.

R: ja, zdi se mi, da mogoče v družinskem življenju je to dostikrat vplivalo, da sem punca. Pač, starši drugače gledajo name dejansko, kot na brata. Ker imam starejšega brata in imam primerjavo. Recimo, še zdaj, ko sem 23 let stara, mojega očeta ful bolj skrbi. Ne vem, če grem recimo v eno tujo državo na potovanje ali pa kaj, ga skrbi, da se mi bo kaj zgodilo, da ne vem, kaj. Ker recimo za brata, ne da mu je vseeno, ampak pač nima teh skrbi, recimo. To je nekako, pritisk je s strani staršev malo drugačen, ker sem punca. Pač bolj se bojijo zame kot pa recimo. Potem pri starih starših se mi tudi zdi, ki vedno malo bolj poveličujejo mojega brata odkrito. Glede njegove izobrazbe pa vsega tega. Ne vem, morda zato, ker je moški. Recimo, njemu nikoli ne oporekata pri raznih stvareh, ki jih dela. Recimo, (name brother) vse dela prav, moj brat. Medtem ko jaz, pa sem punca, pa je že tako, malo vprašljivo. Recimo, tudi ko sem se zadnjič pogovarjala z dedkom, je bil čisto presenečen, da bi jaz slučajno mogoče šla na podiplomski študij. Ker zakaj pa, a si ne bi rajši ti službe našla, pa bo že (name brother) tisti doktorat dobil v družini. Tako nekako. Ampak to so te staroveške še, mogoče, variante. Drugače pa mogoče v šoli kdaj se mi zdi, da se je to pojavljalo. Ker v naši gimnaziji smo imeli recimo enega profesorja, ki odkrito ni imel najbolj dobrega odnosa do punc. Odkrito se je spravljal na punce glede na njihov spol, glede na oblačenje. Ne vem, enostavno dejstvo, da so ženske, in se je na to skos opiral pri raznih spraševanjih in takih zadevah. Skos je nek poudarek na to. Videti je bilo, da ker sem punca, ima nek drugačen odnos do mene. Do fantov je bil pač normalen, nas je pa vedno imel nek tisti, ne vem, mene je vedno med spraševanjem fizike spraševal, če imam fanta pa take zadeve. Oziroma, če ga nimam, si ga moram najti, da me bo v red spravil. Če pa sem ga imela, pa moram zamenjati, ker pač nimam pravega, da bi me v red spravil. Nekaj v tem smislu. Pač da žensko vedno mora nekdo v red spravit. Drugače pa ne vem, sem razmišljala, kaj bi še bilo.

I: če se vrneva nazaj na družinsko. Koliko je brat starejši?

R: tri leta.

I: se pravi bolj skrbi jih zate, ker si punca?

R: ker sem, ne vem.

I: imaš kak konkreten primer?

R: mogoče ne da ne znam skrbeti zase, ampak bolj v smislu, da sem nemočna. Recimo fizično, da mi ne bi kdo kaj naredil. Da, ne vem, da imam vedno nekoga sabo. Če bi šla sama na potovanje, kar sem že šla sicer, jih grozno skrbi. Za mojega brata niti ne, ker je fant, pa bo že. Jaz pa vedno "Pa da ne boš to, pa da ne boš tisto, pa daj pazi." Pa moram poklicati fulkrat. Kar mene sicer ne moti, ampak je opazna razlika. Čeprav, ne vem, no. Mogoče je tudi opaziti včasih razliko, ker moj brat ima zdaj ženo že, jaz imam pa fanta, sicer že dolgo časa. Ampak še vedno se mi zdi, da mami, mami je zelo liberalen človek glede vsega. Saj oče pa tudi, samo pri očetu se pa vidi, da je še vedno tisto, da recimo jaz in fant, tako no, malo z rezervo jemlje še vedno. Kot da sem še malo otrok, pa zelo ga skrbi za vse. Ne vem no (smeh).

I: a kot recimo, dejstvo, da je tvoj brat poročen, pomeni, da je to resna zveza, pri tebi pa to ni?

R: ne, ne, ne. To sploh ne. Ampak mogoče malo drugače jemljejo mene. Mogoče v smislu, da pač, kot da sem jaz res še, ne vem, mogoče to tudi zato, ker sem mlajši otrok. Da sem jaz še vedno bolj tisti, ki se še išče v vsem. Medtem ko brat je pa ima neko pot in ne vem kaj. Čeprav v bistvu greva skoraj po istih poteh (smeh). Si nisva toliko različna v tem, kaj delava v življenju. Se pa pozna pri starih starših, to pa kar močno. Opažam, ne vem, no. Tudi pri starih starših, to da imam jaz fanta, je kar malo tako. Mislim, ne da ni sprejemljivo, je sprejemljivo, ampak to, da živiva skupaj, je že malo tako. V smislu, da ni to taka potrjena zveza z njihove strani. Medtem ko moj brat ima punco, to je vse v redu. Oziroma, mojega brata je dedek vedno hvalil, "imaš punco, super." Jaz pa če imam fanta pa če sem kaj povedala, "Ah, kaj pa je to za en?" (Smeh) Je bilo vedno tisto, ne vem, "kje si ga pa našla?" Pa take. Kot češ, v bistvu da ne vem, bi morala še ne vem koliko let počakati, pa ne vem, kaj. Pa tudi zdaj z izobrazbo je dostikrat tako. Se mi zdi, da je brat za vse bil malo bolj cenjen. Recimo za vse dobre ocene pa za faks, ki ga je naredil. Zame je pa bolj tako, kot da v bistvu sploh ne delam tega toliko resno. Ne vem, mogoče imam jaz ta občutek, da je to zaradi tega, ker sem punca, mogoče zato, ker sem mlajša. To niti ne vem, samo je pa dejansko, so opažanja. Saj so zelo prijazni pa se imamo radi pa vse, ampak en tak drugačen odnos je vedno. Še o nečem sem razmišljala, samo zdaj moram razmisliti.

I: še eno vprašanje. Si rekla, da razmišljaš, da bi šla naprej, podiplomskega. Tvoj brat bo pa tudi šel, če prav razumem. Zakaj dedek na to gleda tako?

R: mene je tudi zadnjič zelo presenetilo, ker ravno zadnjič me je vprašal, kaj bom pa jaz po diplomi. Ker zdaj sem pač že blizu tega. In je rekel, "Kaj ti tudi misliš slučajno kaj naprej, kot (name brother)?" Pa sem rekla, da ne vem še. "Saj mogoče je boljše, da si kar službo najdeš." V smislu, da mogoče jaz nisem toliko sposobna. Ne vem. Ali pa mogoče, da se mu zdi, da ima (name brother), zato ker je fant, malo več možnosti. Ker dejansko se pri njih še čuti to. Isto se čuti v odnosu dedek - babica, ker babica pač še kar kuha in dedek si še čaja sam ne pripravi. Mislim, mogoče si ga, ne vem točno. Ampak je še tisti odnos točno porazdeljen. Medtem ko pri mojih starših je pa že drugače. Moja dva sta vsak svoje dela, vsak to dela, vsak to dela. Ni nekih porazdeljenih vlog več, ženska - moški. Da bi zdaj kdo bolj kuhal ali pa bolj pospravljal. Je pač to vse mešano.

I: ni bilo nikoli v tvoji družini pri starših, da bi ti kot punca morala bolj gospodinjiti kot brat, ali pa da se je njemu kaj skozi prste pogledalo?

R: ne, mislim, da ne. Mislim, da ne. Sicer sem jaz res dosti kuhala, ko sva bila mlajša, ampak to tudi zato, ker se mi zdi, da jaz bolje znam. Ampak se je kar porazdelilo, potem je pa brat pomival posodo pa take zadeve. Tako da to ni bilo nikoli. Od staršev tega nisem nikoli čutila, da bi bilo toliko razlik v čemer koli. Sva kar enakovredno v vseh teh stvareh. Čeprav mogoče, ne vem no. (silence) So razlike vseeno, kako gledajo nate, ampak to je po moje že naravno. Ker se zdi, da je punca mogoče malo bolj ranljiva za vse. Na splošno je tako, da jaz sem verjetno od obeh otrok bolj čustvena, bolj ne vem, za vse občutljiva. Moj brat je pa sicer tudi zelo čustven človek, ampak on tega ne kaže. Jaz sem pa bolj tista, ki se tudi pred starši zjoka, recimo, če je kakšna taka situacija. Moj brat pa pač nikoli, on je pa tisti močen. Pa je zelo na primer jezen, če ga kdo označi za nemočnega. Medtem ko jaz pa, ne vem, meni pa to čisto ustreza, da me starši vseeno še obravnavajo kot otroka in da imam neko zavetje pri njih.

I: misliš, da ni mogoče, da bi vama starši neke signale dajali, recimo, da za moškega ni sprejemljivo, da je ranljiv?

R: ne, to pa vsekakor ne. Ne. To je v bistvu pri nas bilo vedno. Smo taka družina, da je pri nas bilo vse odprto. Na splošno smo zelo taka liberalna družina (Smeh), ampak dejstvo je tudi, da moj brat je imel raka, ko je bil 22 let star. In takrat se je zelo nemočnega počutil kakšno leto, ker je imel pač kemoterapijo. In od takrat naprej je on še bolj dobil tak obrambni zid in so starši to sprejeli. Da se on o takih zadevaj ne bo pogovarjal pa da ga ni treba za nič pomiljevati. Medtem ko jaz, včasih mi čisto paše, če kdo sočustvuje z mano za karkoli pač je. Tako da ja. To je bolj osebno vse skupaj. Drugače pa, da bi pa starši v tem smislu kaj namigovali, pa ne. Ker so bolj vzpodbujali pri obeh to, da lahko se vse pove in da se lahko normalo izraža čustva.

I: se pravi glede vajine vzgoje ne bi rekla, da je bila kakšna razlika moški - ženska, razen, kot si rekla, če greš ti sama na potovanje?

R: ja, to. Da jih vse bolj skrbi. Tudi, ko sem začela žurat v srednji šoli, recimo, ure sva imela vedno isto, nikoli ni bilo nekih omejitev. Ampak razlika je. Če je brat nekje prespal, je pač prespal pri nekek kolegu, ni panike. Medtem ko sem jaz vedno morala poklicati in obrazložiti, kje in kaj, zato da jih ni skrbelo. Ne, da bi me nadzirali, ampak zato, ker jih res zame malo bolj skrbi glede vseh teh stvari.

I: brat pa ni nikoli poklical?

R: je tudi.

I: ali je samo poklical, da ga ne bo?

R: je tudi, ampak se mi zdi, da tudi če ne bi, ne bi bil tak problem. Pa dostikrat tudi ni, se mi zdi. Da je pač lahko žural. Mislim, malo bolj svobodno je bilo glede tega pri njemu. Zato ker je vseeno moški, pa mogoče se zna braniti. Ne vem, za žensko se mi zdi, da jih skrbi, jo bo kdo napadel, jo bo kdo posilil, ji bo kdo ne vem kaj naredil. Saj je razumljivo. Saj že jaz zdaj ko sem malo starejša, že do svojega fanta postajam taka malo mamasta, da me more poklicati, če je predolgo zunaj, pa da me ne skrbi, ali pa kaj takega. Tako da to ne bi ravno označila, da je preveč bilo forsirano, ampak pač skrbi. Dejansko da je ženska bolj šibka, nemočna mogoče, ne vem.

I: pa se je morda takrat, ko si omenila bolezen svojega brata, da se je takrat, ali pa v vajinem odnosu v smislu moške - ženske pozicije kaj spremenilo? Si rekla, da je postavil ta obrambni zid. Pa mogoče je bilo, da so potem starši začeli bolj za njega skrbeti?

R: v bistvu takrat, v tistem letu ja. Tisto leto je bilo usmerjeno vse na brata, saj je razumljivo. Ampak se mi zdi, da po tem so pa nekako sprejeli, da je on odrasel človek in da pač če bo rabil kakršno koli pomoč, bo sam rekel, drugače so pa tudi oni sprejeli to, da ne bodo za vsako stvar ga spraševali. Da si je on to nekako ustvaril po tej bolezni, ko jo je premagal, da pač je ratak bolj tak močen človek. Dejansko je postal bolj močen človek. Medtem ko jaz še vedno včasih zelo čustveno odreagiram za kakšne stvari, ko ne bi smela biti. Sem morda malo pretirano občutljiva zaradi kakšne zadeve.

I: pa se ti zdi to taka ženska značilnost?

R: ne, niti ne. Ne, ne zdi se mi. Meni se zdi, da je to zelo osebnostno. Da je ta občutljivost za kar koli v življenju, se mi zdi, da je zelo osebnostno. Pa tudi mogoče od vzgoje odvisno. Oziroma, kako je bilo v družini. Ne vem, ker je dejansko razlika med mano in mojim bratom. Jaz imam stalno neke, no, stalno, ampak dostikrat imam kakšne take probleme zaradi stvari, ki niso življenjskega pomena sploh. Moj brat pa recimo je zelo drugačen. On takih stvari se ne dotika in ga ne dotaknejo. Ampak to se mi zdi, da je zelo osebnostno. Ker se je on v neko tako smer razvil, jaz sem se pa v drugo smer razvila se mi zdi, glede teh čustvenih. Plus je tudi dejstvo, da jaz sem na antidepresivih že kakšno leto, ne vem, če je zdaj to pomembno kaj za raziskavo, ampak mislim, da je mogoče. Ampak se mi zdi, da to je se mi zdi moja stvar. Je pa morda tudi res, da so zaradi tega starši še bolj včasih zaščitniški do mene postali, ne. Predvsem oče. Midva imava dober odnos, ampak nikoli nisem imela prijateljski odnos, da bi si res vse povedala. Medtem ko z mamo ja. Z mamo imava čisto prijateljski odnos, vse ve o meni. Z očetom je pa pač oče - hčerka. In mu moram včasih povedati, da pač ni treba za vse toliko skrbeti in da vseeno sem že 23 stara in da pač bo vse v redu. Tudi, če se zdi včasih, da sem kaj žalostna ali pa da imam kakšne probleme. Ker on se potem res blazno sekira in on bi potem vse naredil, da bi bilo nekako boljše. Medtem ko moja mama pač sprejema in razume pa ve, da bom to jaz že sama uredila. Oziroma, da pač ni zdaj to na njej, da bi ona to uredila. Medtem ko oče ima pa vedno občutek, da bi on moral mene malo nekako zavarovati, ja.

I: kaj pa recimo ima brat z očetom bolj tak intimen odnos?

R: ne, niti ne, niti ne. To je mogoče specifika spet moje družine. Midva sva bila oba bolj navezana na mamo. V smislu, ne v čustvenem smislu, to sva na oba navezana. Ampak v zgodnjih letih je dejansko naju bolj mama vzgajala. Oče je veliko več delal, se mi zdi, poleg tega sta imela starša tudi neke probleme dosti. In takrat je bilo dostikrat tako, da sta bili dve fronti v družini. Pač, foter proti meni pa bratu pa proti mami. No, ne proti. Ampak če je bil kakšen spor, sta bila dva pola. Ampak to ni bilo po spolih. Je bil brat tudi vedno bolj na strani mame in mene v smislu, če so bili kakšni konflikti ali kar koli. Pa tudi malo netipično je, ker moj brat recimo ni tiste vrste fant, ki bi ga oče učil popravljati avto pa kolo pa ne vem kaj. Moj brat takih stvari ne zna. On je zelo tak, že od začetka je tam humanističen človek, ga zanimajo knjige in tudi zaradi tega se mi zdi, da ni razvil tako tesnega odnosa z očetom. Ker nikoli nista takih stvari skupaj počela, ker mojega brata to pač nikoli ni zanimalo. Potem pa tudi oče v njega ni silil s temi stvarmi.

I: se pravi tvoj brat ni tipičen moški?

R: ne, ni.

I: oče pa?

R: oče je pa tipičen moški. Mislim, ja, ni lahko rekla, da je. Pač on, je dejansko, da on postori tiste zadeve. Recimo, če je treba kaj z avtom narediti, bo to oče naredil. Popravlja stvari tudi on. Plus dejstvo je, da on tudi nekaj več zasluži kot mama. In zaradi tega je včasih bil občutek, da se ima on za malo pomembnejšega. Mislim, ok, to so moja občutja, ampak mogoče je bilo to. Zato ker pač on malo več zasluži in potem se mu zdi, da več naredi za družino. Oziroma, da je družina bolj od njega odvisna kot recimo od mame. Ampak ja, je zelo tipičen moški, moj oče.

I: pa mama, po drugi strani, je tipična ženska?

R: ne. To je pa točno tisto, moja mama pa ni tipična ženska. Ona je pa zelo, ona je bolj človek kot ženska, v smislu, da ni tista tišična gospodinja ali pa da bi, ne vem, da bi hodila z ženskami na kofetke in tam opravljala. Ona je zelo samosvoj človek. In ja, tako da neka tičpična ženska predstavnica v družini je bolj babica. Tista staroveška ideja gospodinje, mame, ne vem kaj. Saj moja mama je bila tudi mama, vedno. Ampak v domu pa ne, da bi bilo občutno, da ona kuha, ne vem kaj. Pa tudi to sta si dostikrat porazdelila z očetom, no. Tako da, recimo zadnje čase večkrat oče skuha, ker je bolj navdušen nad tem. Pa ima več veselja zadnje čase do tega, očitno.

I: kaj pa, ko si omenila, da vaju je z bratom v mladosti večinoma mama vzgajala?

R: ja, to je bilo pa verjetno, ne vem, kot prvo, moj oče dela čudne izmene. On pač nočne izmene dela, kot tudi dnevne. Ker dela namreč na Slovenskih železnicah v nekih pisarnah, kjer imaš računalnike in on pač tam nekaj strojniškega dela. In je stalno imel take različne izmene. Tako da dostikrat sva bila, zvečer smo bili sami. Plus to, da je mama moja bolj humanistični človek, oče je pa bolj naravoslovec. Recimo. Pa ga take stvari zanimajo, živali pa mehanika pa vse te zadeve, strojništvo. Moja mama je pa bolj humanistični človek in je vedno več nama brala pa več takega časa preživljala z nama, v smislu ne več kot časovno, ampak mogoče bolj kvalitetno. Saj to je grdo mogoče rečt, ampak kvalitetno glede na to, kako se otrok razvija, mogoče. Da mu bereš, da se pogovarjaš z njim. Moj oče je bil pa pač bolj figura. Oče, ne, ki se sicer pogovarja z otroci, ampak ne vzgaja tako veliko. Tako da mislim, da večino vzgoje je vseeno mamine v meni. Čeprav je tudi vpliv očeta, vsekakor. Ampak vzgajala je pa bolj mama. Pa oče tudi, ampak bolj zraven, zraven mame, tako nekako.

I: pa se ti to morda zdi povezano morda s kakšno odločitvijo, pri vajinih starših? Da se je oče recimo odločil za kariero, mama za družino? Da je to odločitev, ker je to žensko - moško?

R: mislim, da ne. Da je to splet okoliščin. Moja mama je zelo odločna glede teh zadev. Sicer sta zelo zgodaj imela otroka, moja mama je zelo zgodaj rodila, ko je bila 21 let stara je že imela brata. Pa potem mene. In se je zelo osredotočila na to vzgojo in to je bilo njej zelo pomembno. To, da naju uči brati, da hodi z nama v knjižnico, da se pogovarja stalno z nama, da nama bere različne, na pol že neke naravoslovne, znanstvene zadeve. Tudi če nisva še nič razumela, ampak ona je bila zelo na to osredotočena. Moj oče se je pa mogoče bolj osredotočil na to, da je tisti, ki zagotavlja sredstva. Mogoče je to malo porazdeljeno žensko - moško. Bi znalo biti. Čeprav nisem pa nikoli občutila, da bi bilo to tako, da bi med mojim očetom in mamo zaradi tega prišlo do konfliktov. So bile druge stvari, zaradi katerih sta imela konflikte, ampak ne zaradi tega, ker bi, ne vem, da bi se vloge mešale, ali pa da bi kdo premalo imel kakšne vloge, ali pa, ne vem.

I: kaj pa, ko si omenila, da si imela občutek, da je oče zaradi tega, ker več zasluži, da je finančno bolj močen kot mama, da se je počutil bolj pomembno?

R: ja to je dejstvo. Ker ko so bili spori, je dostikrat bilo nekakšen tisti občutek, da oče misli, da pač brez njega lahko vse propade. In s tem je včasih tudi, ne izsiljeval, ampak da se mu zdi, da ima moč zaradi tega, nam mano in bratom in mamo. V smislu, finančno moč. Da pač, če bi se slučajno ločila, da moja mama ne bi mogla več preživljati. Ker jo ima včasih, v tem smislu jo ima včasih za malo bolj nemočno. Ali pa mogoče nesposobno. Tudi, ja. Tukaj se kaže en tak moški, tak moški ponos, da on več služi. Neko tako prepričanje, da je on tisti, ki vse drži skupaj.

I: kako pa mama je recimo odreagirala v takih situacijah?

R: zelo močno (smeh). Ker pač je zelo taka liberalna ženska pa se ji pač. Ne vem, saj včasih jo je to tudi zelo prizadelo, ne, potem je še sama začela razmišljati, da mogoče pa res ona s tem, ko ona manj zasluži, manj prispeva in da ni toliko sposobna. Pa take zadeve. Ampak mislim, da se je zadnje čase to zelo spremenilo in je zelo bolj močna ratala in ve, da to ni tisto glavno. Pa tudi oče se je zelo spremenil, odkar sva recimo z bratom šla študirat, ker nisva več toliko doma. Se mi zdi, da je tudi oče bolj postal, je nekako opustil to svojo vlogo močnega očeta in glave družine. Sta zdaj bolj kot dve osebnosti, vsak posebej. Pač vsak dela nekaj, skupaj živita, sicer, ampak imata svoje življenje in se bolj na tisto osredotočata. Ni več tisto, da bi morala skos biti ena pozicija družine pa tiste strukture vse. Oče, mati, ne vem kaj.